CQ165: S katerim prepričanjem si povzročate nemir in stres?

Posted on Posted in BLOG, Vprašanje

CQ165: S katerim prepričanjem si povzročate nemir in stres?

Na tečaju ‘Razvoj osebnih potencialov za kvalitetno življenje’ na Ljudski univerzi v Sežani že 8. teden podrobno raziskujemo pravo naravo človeške izkušnje in dojemanja. Ta teden pravi izvor stresa.

Ugotavljamo, da imamo ljudje zelo različna pravila o življenju in pravilnem delovanju, ki jih jemljemo zelo resno, celo določajo našo identiteto in hkrati omejujejo naše učenje, kreativnost, potencial ter povzročajo stres.

Kadar prevzamemo odgovornost za lastno doživljanje ugotovimo, da je stres posledica stresnega razmišljanja oziroma nezaznanih miselnih vzorcev, ki se jih pogosto niti nismo pripravljeni odreči, saj bi to pomenilo zanikanje nas samih. Ko prevzamemo to odgovornost pridemo do pravega vira spremembe, soočimo se sami s sabo. V najslabšem primeru poskusimo spremeniti zunanje okoliščine zato, da bi spremenili svoje dojemanje, v boljšem lastno miselnost, v najboljšem pa spoznamo, da imamo opravka samo z energijo misli.

Glede na minljivo naravo misli smo lahko prepričani, da bo vsak hip na razpolago nova misel.

Eno izmed zelo pogostih prepričanj, da moramo narediti ”vse zdaj in takoj” se lahko hitro spreobrne iz koristne ideje hitre odzivnosti, opravljenega dela … v stres, nemir, nemoč, izgorelost, ko pridemo v situacijo kjer je preveč stvari za storiti in si mislimo da je pričakovano, da storimo vse naenkrat zdaj in takoj.

Za zunanjega, nevpletenega opazovalca je ponavadi jasno, da gre za nemirno, nujno, stresno razmišljanje in ne za stresno situacijo. Objektivni opazovalec ponavadi razume, da lahko počnemo samo eno stvar naenkrat in mu je jasno kaj storiti najprej ali pa si vzame trenutek, da to ugotovi.

Zelo drugače je, ko se znajdemo sami v taki situaciji. Ne situaciji ampak v resnično pravi iluzorni miselni nevihti. Takrat ni jasno da gre za iluzorno razmišljanje ampak izgleda kot da smo žrtev situacije in edini izhod je, da delamo še bolj hitro in še več stvari naenkrat. Če ne, ima to potencialne negativne posledice si mislimo. Če slutimo da tak hiter način ni mogoč in si ne upamo postaviti prioritet ali sporočiti drugim določenih mej, potem delamo z notranjim konfliktom in se preobremenimo, saj ima naš procesor odprtih preveč programov in zmanjka moči in energije. V takem stanju se poslabša naša sposobnost za večjo perspektivo, odločanje izhaja iz napetega razmišljanja, vse dobi pridih nujnosti, spirala se prevehne navzdol in vse kar počnemo ojača to stresno stanje za nas in za druge. Pojavi se dodatno razmišjanje da to ni dobro za nas, upiranje in želja po kontroliranju lastnega doživljanja, kar še dodatno ojača konflikt in nesporazum.

Rešitev?

Stop. Upočasnite se na hitrost življenja.

Spoznanje, da občutki govorijo o našem miselnem stanju in ne o situaciji nas vrne v ravnovesje in v kapaciteto neskončne kreativnosti. Kadar občutki govorij o situaciji, smo dali namišljeno moč zunanjim okoliščinam in se postavili v vlogo žrtve in nemoči, v borbeno stanje pri svetu.

Zunanje okoliščine nimajo vgrajenih lastnosti.

Naše misli in občutki ne prihajajo iz situacije; radikalno rečeno, naše misli in občutki nimajo nobene direktne povezave s situacijo. Če bi obstajala povezava, bi vsi ljudje enako čutili in mislili v isti situaciji.

Kadar se upočasnimo dosti lažje zaznamo lastno mišljenje, ki nasprotuje željenemu mišljenju.

Ko se del naše pozornosti obrne navznoter se včasih zgodi, da postanemo nemirni, začnemo analizirati, soditi in se pretirano ukvarjati z lastno zgodovino. To je naslednji neviden vzorec, ki onemogoča da vidimo dlje. Vsekakor je potrebna velika mera potrpežljivosti in razumevanja medtem ko gre nevihta mimo.

Ogromno energije je potrebne, da ohranjamo lastna mišljenja in upiranje temu kar je trenutno prisotno.

Za pot ki jo omenjam je dobro imeti veliko mero ponižnosti in poguma, saj se velikokrat lahko zdi, da si gremo nasproti lastni identiteti, lastni naravi in se poganjamo v neznano, neraziskano, kar dvigne dodaten miselni prah.

Radovednost in želja po novem učenju se pojavi avtomatsko, ko gremo v neznano.

Predlagano razumevanje omogoča svežo in vseživljenjsko učno pot ter življenje z vedno manj stresa, skrbi in nemira.

Želim vam prijetno notranje raziskovanje.

Matej

ps.: Nobeden ne potrebuje coacha. Dosti ljudi pa si coacha želi in uporablja, ker se preko coaching pogovora zgradijo nove perspektive, odkrijejo nezaznani vzorci, ustvarijo nove sanje in izrazi potencial, ki je vir originalnih idej in življenja samega.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *