© 2017 Hogash Studios.

Odsev naše prave narave v besedi

Običajno se naučimo uporabo in vzpodbuja se uporabo besed v obliki glagolov: naredi, pojdi, uresniči, komuniciraj, ljubi, ustvari itn. Takšne besede vsekakor vzpodbujajo akcijo, gibanje, dinamiko, motivacijo.

Recimo, ‘nesi smeti’ se sliši dosti bolj akcijsko in jasno kot ’tisto je za nesti.’ Naš jezik je strukturiran tako, da imamo jasne odnose med stvarmi in ljudmi. Ti ustvarjeni koncepti so zelo praktične narave in izjemno koristni za delovanje v družbi.

Izziv nastane, ko te koncepte vzamemo dobesedno in začnemo verjeti v njihov obstoj ter se poistovetimo z njimi.

Poleg očitne praktične vrednosti, take besede, ki vzpodbujajo odnos; da je nekaj za nesti in da nekdo to nese, vzpodbujajo tudi eno najbolj destruktivnih navad v naši družbi.

Vzpodbujajo in utrjujejo navidezno idejo, navado, da resnično obstaja ločena identiteta imenovana Jaz, ki te stvari počne. Ne samo to, ampak ta identiteta tudi misli, spi, jé, ima, počne, se spominja itn. Iz tega nastane zgodba, ki jo ta Jaz ščiti in gradi, verjame, da je ločena od vsega in vseh.

Zakaj je destruktivna? Malo se zazremo naokrog in videli bomo kje in kako se kažejo posledice strahu, skrbi, radikalnega razvoja, poželjenja, ki so stalnica te identitete, ki vzdržuje svoj navidezni obstoj in stalno nesigurnost.

Če se vrnemo na začetek. Bodimo pozorni, da čeprav so te besede izjemno koristne, nas hkrati oddaljujejo od naše prave narave, od našega pravega jaza, neskončnega in neopisljivega iz česar vsa kreativnost in potencial za ustvarjanje izvira. Kaj če se ti procesi, slišanje, komuniciranje, ustvarjanje, domišljanje, dogajajo dosti boljše sami od sebe, ko je naš um prost vseh znanih idej? Kaj če ustvarjalnost in življenje samo dosti boljše poskrbi samo zase, ko identiteta spusti vajeti? Če je to sploh možno, da identiteta spusti vajeti! Paradoks in hkrati tudi rešitev 🙂

to je to,
matej.

TOP