Kdo sem

Ob tem vprašanju pogosto pomislimo na naša prepričanja, vrednote, čustva, spomine na naše telo in naš status, službo, denar, avto, odnose, itn.

Ob poistovetenju z zgoraj naštetim je edini način da postanem več sebe, boljši in ok ta, da spremenim, izboljšam te ‘zunanje’ oziroma ‘notranje’ okoliščine. Zdi se, če to naredim, potem pridem do cilja, kjer najdem resnično in kot se popularno reče, najboljšo verzijo sebe, sicer pa se imam za neuspeh in postanem zdolgočasen, depresiven, nič, itn.

Predlagal bi pogled v drugačno in po svojih izkušnjah bolj koristno smer. Če ste do zdaj vsaj malo pogledali v zgornjo smer ste najbrž ugotovili, da ne glede na to koliko izboljšate zunanje ali notranje okoliščine, ne glede na to kaj dosežete, nikoli ne najdete tistega kar v resnici iščete. Sebe. Vsaj ne za prav dolgo. Mogoče za malo časa, ko nekaj dosežete in nastopi stanje brez novih želj in je samo prisotnost, zaznate kako je biti brezpogojno zadovoljni, mirni. Ampak zaradi ideje, da smo to kar mislimo, čutimo, imamo itd., in moramo vse to izboljšati, se hitro ponovno vklopi razum in reče, super, zdaj pa gremo naprej da bomo še boljši in dosegli to stanje za vedno. Cikel se ponovi.

Na tej poti, lahko bi ji rekli pot delanja na sebi, odkrivamo in odkrivamo, izboljšujemo izboljšujemo, lahko 30 let delamo na sebi in še vedno nismo to kar si mislimo da bi morali biti.

Pomembno je razlikovanje, da pri iskanju sebe ne govorimo o sposobnostih, govorimo o tem kdo smo. Za grajenje sposobnosti je zgornja pot prava. Pri iskanju sebe, je neuporabna, saj to kar smo ni nič drugačno zdaj kot je bilo ko smo imeli 2 leti…

Bolj direktna pot se lahko začne s spoznavanjem tega kaj nismo in prepoznavanje tega kar smo. Je spoznavanje naše prave neskončno prisotne narave. Je zaznavanje, da to kar v resnici smo, je stalno prisotno, nikoli nikamor ne gre, nima omejitev, nima dimenzij, ni stanje, ni misel, ni občutek, ni v času, in se zaveda, zaznava. Zaznava misli, občutke, slike, zvoke, vonje itn., ampak ostaja še vedno prisotno, ko se vsa ta vsebina spreminja. Je to kar smo ravno zdaj, tukaj. Samo to kar je.

Poistovetenje s tem kar si mislimo da smo ali s tem kar v resnici smo ima lahko precej velike posledice na odnos do življenja. Če smo gradili občutek sebe na zunanjih okoliščinah in ugotovimo, da smo kar smo, vedno isto pod, pred vsemi okoliščinami in to kar smo ostaja nedotaknjeno ne glede na stanje okoliščin, se lahko sprosti precej energije, ki je sicer porabljena za ohranjanje navidezne identitete (krivda, obsojanje, ponos, skrbi nimajo več koristne podlage).

Precej radikalno se lahko spremeni tudi odnos do ‘notranje vsebine’ in pride do spoznanja, da nismo vsaka misel ki se pojavi, torej ni potrebno, da sledimo vsaki misli. Pride lahko do spoznanja, da ljudje mislimo in vedno bomo, in je nesmiselno, da si na vsak način prizadevamo, da bi nehali misliti ali da bi spremenili to kar mislimo in na ta način dosegli notranji mir. Pride lahko do spoznanja, da je notranji mir, to kar v resnici smo, nedotaknjen z vsebino misli. S časom odpadajo nekoristni vzorci sami od sebe, saj ni več identitete, ki je od njih odvisna.

To, da imamo koristna prepričanja, dobre vrednote, skrbimo za zdravje in telo je sigurno koristno, naravno, življenjsko. Bodimo pa pozorni na to, da ta vsebina ne glede na to kakšna je, ne omogoča, da bi spoznali kdo resnično smo v globljem, temeljnem, duhovnem smislu. Bodimo pozorni, da ta vsebina ne more omogočiti tega kar iščemo, zadovoljstvo in mir. To je neodvisno od vseh okoliščin, kar pomeni, da izvira iz nekje drugje. Kje?

TOP